Je že malo zrasla in ni mislila več na kostanje. In dogajalo se je nešteto stvari: preselili so se v moderen blok blizu železniške proge, ja, pa blizu tete Uči. Punčka se je naučila govoriti in bratec se je rodil. Zato je imela mamica manj časa za punčko. Punčki pa dolgčas.

Saj je teta Uči blizu! Tam je bolj zabavno, kot pa tole sprehajanje pred hišo gor in dol, gor in dol. Pa še Nejkota ni od nikoder.

Dobro premisli, kakšna je pot. Najprej čez progo, in dobro poglej, če pelje kakšen vlak! Sedaj pa hitro čez! Še malo, pa je pred hišo, kjer živi teta. Zvonec je pa tako visoko! Na srečo so na svetu še dobri ljudje. Dobra gospa je prišla mimo in pozvonila namesto punčke. Odprla ji je Sonja in takoj vprašala, če mamica ve, kam je šla. Nerodno vprašanje in Sonja je hitro ugotovila, kam pes taco moli. Naročila je Pikotu naj pazi na punčko in naj ji ne dovoli oditi. Saj punčka ne bi odšla. Lepo ji je bilo pri Pikotu. In se je stisnila k njemu da pokaže, kako ga ima rada. Sonja je pa stekla k teti Mimici povedat, kje je punčka.

Pa je punčka še malo zrasla in je prišel čas za prvo lekcijo hoje v hribe. Očka je punčko posadil na kolo – tam spredaj pri balanci je bil njen sedež, sedež z dobrim razgledom na vse strani. Ne samo, da je videla polja, gozdove in gore pred seboj, še zanimivejša je bila cesta pod kolesom, ki je tekla nazaj.

Potem pa peš do vrha. Ta-a-ake dolge korake je delala, je kasneje pripovedovala vsakemu, ki jo je poslušal.

Potem pa je prišla tista nedelja pred zaprtjem obroča okrog Ljubljane. Očka in mamica sta na hitro skočila še zadnjikrat na Šmarno goro. Punčka pa jezna: mene sta pa doma pustila, je godrnjala medtem ko sta z bratcem sedela pri »štokerlu«, ki je nadomeščal mizo in jedla mlečni zdrob.

Več let smo čakali na novo priložnost. Očka je med tem umrl v taborišču. Pa jima punčka ni nikdar odpustila.

Nekega dne, kot ponavadi Mamica pokliče iz kuhinje: »Lenča!« Spet bo treba vaditi klavir. Ne vem kaj je bolj sovražila. To, da jo prekinjajo pri zanimivem opravku ali to, da jo kličejo »Lenča«. Pa vendar jo sorodniki in bližnji znanci še vedno kličejo tako. Očka je hitro pogruntal, da se bliža vihar in jo je z božajočim glasom povabil k sebi. Voščil ji je za rojstni dan, ki je nanj tudi ona pozabila in ji podaril spominsko knjigo, ki je bila takrat zelo v modi. Tole ji je napisal:

»Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj.

Kako zvene nam duše bomo poslušali….«

Tako pravi naš Župančič.

Daj, kujva z njim!

Tvoj očka

Še en močan in lep spomin ji je ostal v glavi:

Prelep sončen dan, 9. maj. Ceste polne ljudi, marsikdo v praznični obleki s cvetjem  v rokah, kot za binkoštno procesijo. Na sredini ceste se je gneča razdelila in prikorakali so partizani.

Niso pa bili srečni vsi ljudje. Na stopnišču hiše v kateri smo stanovali, se je zbralo nekaj ljudi – lastnica hiše in sorodniki in punčkina mama. Jokali so in stokali »Vse nas bodo pobili!« Mama Mimica pa »Niti las se ne bo nikomur skrivil«. In prav je imela.

Punčka pa, ki je malo prej praznovala 10. rojstni dan, je začela hoditi v gimnazijo in ni bila več punčka.

Te podrobnosti, ki je spremljala nerazumljivo bombardiranje Mirja, ni, kolikor vem, do danes še nihče komentiral, torej tudi nihče opazil, razen naše druščine, ki je hodila vsak dan okrog poldneva na teraso »letala gledat«.

Tistega dne smo zaslišali zvok letala malo prej, kot ponavadi, pa tudi drugačen je bil. Namesto velike jate srebrnih ptic, le eno samo letalo z dvema trupoma. Krožeč nad Ljubljanskim gradom je risal krog nad Gradom. Potem šele smo opazili dva S, enega severno in enega južno od kroga nad Gradom.

. . . Ena ura tišine . . .

Potem je zagrmelo južno od Gradu.

Hišica je potožila Mejnikovcu, kako grdi so ljudje do nje. Triinšestdeset let jim je dajala streho, v lepem in grdem vremenu. Triinšestdeset let so jo izkoriščali, sedaj jo bodo pa podrli. In, kar je najhuje, v nedeljo bodo imeli zabavo na moj račun. Sedmina en dan pred smrtjo! Kdo je videl kaj takega! Grozno, grozno!! Ali mi pomagaš, da jih kaznujeva?

Mejnikovec je bil takoj za to. Od vsepovsod je zbral svoje zaloge vode in ustvaril mogočen hudournk. Joj, kako smešni so bili ljudje, eni na eni strani vode, drugi na drugi strani, ko so brezmočno gledali potok, ki je tekel čez cesto. Eden od predlogov je bil: »Pretelovadili se bomo čez!« Jaša je že bredel do kolen, Babica pa naj počaka v avtu.

Martina pa, lisica zvita, je zapeljala avto proti Savici. Tam je most in že je bila na drugi strani. Vso druščino je pripeljala v hostel Pod Voglom.

In se je hiša spet pritožila: »Zdaj pa nikogar ni, meni pa dolgčas.« Mejnikovec je ni več poslušal. Svojo obljubo je izpolnil in veselo odbrzel v Savico.

V moji spominski omari je majcen predalček z letnico 1935. Ne, ni pomota. Rodila sem se pomladi 1935, v tem predalčku pa je slika punčke, ki sedi v vozičku in s te višine ogleduje svet okrog sebe. In, kaj vidi? Gozd, poln divjih kostanjev, ki mečejo temno senco na vso okolico, tudi na zeleno kostanjarjevo hišico in gnečo okrog nje. To pomeni, da je jesen. Vse se ujema: pečen kostanj, jesen in punčka v vozičku.

Potem pa se prikaže nova slika: podrto drevo. Drevo leži na tleh, na eni strani debla ostanki porezanih vej, na drugi splet korenin, ki je kot velikanska krogla. Zraven nje pa jama v zemlji, tako velika, da bi lahko kostanj posadili nazaj.

Bilo je vroče poletje. Tako, da bi se o segrevanju ozračja lahko pogovarjali že takrat, pa nismo imeli pojma. Bilo je pač vroče.

In sva se z Markom odpravila v hribe. Hodila sva počasi, da sva lahko občudovala lepoto, ki se nama je ponujala.

Vršič, melišče pod Mojstrovko in po pobočju Travnika proti Špičku. Tam nekje sva pojedla konzervo rib, kar je bilo takrat v modi, kot hrana za popotnike. Potem naprej, ha, ha, zares! Oglašati se je začela žeja. Tu ni bilo tako, kot leta kasneje v Hindukušu, kjer je vsaka zaplata snega izpljunila ledeniški potok. Hodila sva torej počasi in se ozirala, da bi kje zagledala kaj potočku podobnega.

In res, v drevesni senci je bil položen lesen žleb, po katerem je – kapljica za kapljico – tekla: »Voda!« Pa nobenega kozarca, ne pri žlebu, ne v nahrbtniku. Marko je zadevo rešil tako, da se je ulegel pod žleb, nastavil usta pod kap in lovil kapljice.

Za silo potolažena sva nadaljevala pot proti Špičku. Na nekem travniku je bila skladovnica metrskih polen in listek z željo, da bi se polena čim bolj približala koči. Marko je eno junaško zagrabil, ga »zadegal« na rame in ga nosil nekaj deset metrov, tako, kot vsi ostali. Travnik je bil poln odvrženih polen, ki pa so – meter za metrom – le priromala do koče.

Na Jalovec sva šla zjutraj zgodaj, da naju niso ujeli sončni žarki. Ob izviru Soče sva se odločila za daljši počitek. Naročila sva steklenico Radenske, sezula čevlje in naročila še eno steklenico.

»Kaj si z Radensko umivata noge?«

To se pa ni zgodilo v Bohinju ampak sredi Jadranskega morja. Z nami, Slovenci, je že tako da moramo iti enkrat na leto na morje. Vse kaže da imamo to željo zapisano v genih. Najemi taborni prostorček ali apartma – kar po mreži, napolni avto s prtljago – potrebno, pa tudi nepotrebno, dodaj ženo in otroke, pa pot pod noge, oprostite, pod kolesa.

Včasih je med prtljago tudi kakšna babica. Z babicami je križ, vedno imajo svoj prav. Pa sem se tudi jaz znašla v avtu med prtljago in po šestih urah vožnje pristala v mestecu Kali na otoku Ugljan, pred hišo ob morju.

Organizirali smo si življenje tako, da je en dan kuhala Mina z Benovo pomočjo, Samo in jaz pa sva pomila posodo in pospravila. Naslednji dan sta se para zamenjala. Jedli smo na terasi v prijetni senci.

Pa se je zgodilo da sem pripravila za kosilo nekaj testenega. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, kaj je to bilo (roza, roza), le to vem da sem imela za nohti kljub umivanju še precej testa, ko sem položila roke na mizo. Priletela je osa. Hitro sem prepričala ostale, naj je ne poskušajo prepoditi, da se ne bi prestrašila in koga pičila. Ubogali so, osa pa se je usedla na moj noht in začela čistiti testo pod nohtom. Ko je bil prst čist, je odletela, pa se kmalu vrnila, da je očistila še drugi noht. Zadovoljna s svojim delom je odletela in se ni več vrnila.

Tudi kaktus ima svojo zgodbo. Naj jo povem? Pa bom.

Kmalu po poroki (1934) sta mama in oče kupila kaktus. Kmalu je pognal svoj prvi cvet. Na večer, ko se je odpiral, sta nestrpno čakala. Kar vidim ju, kako sedita za mizo, na kateri je kaktus, osvetljen z namizno lučko. Cvetovi echino kaktusa se namreč odprejo zvečer in naslednji večer zaprejo.

Če hočeš, da cvete vsako leto, je treba obtrgovati mlade poganjke. Marsikateri poganjek je dobil svoj cvetlični lonček in mamin balkon je bil poln kaktusov.

Ko sem se naselila v Črnučah, sem z maminega balkona prinesla kaktus, velik kot pink-ponk žogica. Premajhen za cvetenje. Nekaj let sem ga pridno obtrgovala in lepo je rasel. Cvetov pa nič.

Ko je spet prišla pomlad, sem si rekla: še to poletje! Če ne bo cveta, ga pa vržem v smeti. In je pognal cvet. Najprej po enega, dva ali tri. Nekega leta šopek petih cvetov, potem celo petnajstih. Lansko leto je razvil tri take šopke, zadnjega v septembru. Letos pa zasluženo počiva.

Podaril mi je veliko lepih ur.

Ko je bilo Marku pet let, je prišel čas, da gre prvič na Triglav. Seveda se je bilo treba telesno pripraviti za napor. Za eno od poti za trening smo izbrali pot z Vogla na Komno. Pripeljala sva se z žičnico na Vogel, prespala v Murki pri Gabrijelci. Za večerjo so bile čokoladne palačinke, Gabrijelčina specialiteta.

Zjutraj pa na pot, ki ni bila težka pač pa dolga. Da fantu ne bi postalo dolgčas, sva se ustavila pri vsaki zanimivosti, kot je tale: v skledasti vdolbini je bila krpa snega, iz njega pa so rasli alpski zvončki. Tisti na sredi sklede so bili še v popku, na robu pa že razcveteli. Tako sva hodila na Komno devet ur, namesto pet.

V komenski jedilnici, ki me je vedno spominjala na vagon, sem se vsa utrujena usedla za mizo in naročila obvezen čaj. Marko pa je sklenil, da je ta vagon tekaška steza in šlo je gori, doli – gori, doli – dokler ni prišla na mizo večerja.

Branko je sklenil, da bo priklical dež. V Ameriški šoli so se namreč učili o Indijancih in njihovi kulturi.

Šel je torej Branko nekega sončnega dne pred hišo plesat, ostali pa smo obsedeli po kosilu in ga opazovali skozi steklena vrata.

Sonce sije, nebo brez oblačka in Branko pleše indijanski ples. Nenadoma se ustavi in steče v hišo. Bil je do kože premočen.

Še danes mi ni jasno, odkod tisti dež.

Iz Annabe do obronkov Sahare vodita dve poti. Ena okrog hribovja Ores, druga pa čez hrib. Cesta ovinkasta, skoraj na vsakem ovinku struga hudournika.

Neki večer smo se utaborili blizu struge, pa dovolj daleč, da je bilo varno in tam prespali. Zgodaj zjutraj, ko so sončni žarki padali še poševno, smo šli raziskovat hrib nad strugo. Že v steni hudournika smo opazili kamne, ki so nas spominjali na orodje stare kamene dobe. Nekaj smo jih odnesli domov in se je izkazalo, da imamo pestnjak, nožek in konico kopja.

Zgornji del hriba je bil oblast, precej položen z več ravnicami. Kjerkoli se je površina izravnala, se je v jutranjem soncu lesketalo obrušeno kamenje. Na strmejših delih pobočja je bil le navaden, neobdelan pesek. In smo sklenili, da je bil ta kraj »tovarna orodja«, kjer si je vsak mojster izbral primerno delovišče in kamor so hodili trgovci na debelo kupovat in nosili orodje v oddaljene zaselke. Kaj nima vsak od nas nekaj neandertalskih genov?

Še bolj skrivnostna je bila najdba piramid, visokih približno dva metra in en meter širokih. Ko smo se ozirali naokrog, smo ugotovili, da se prikaže nova piramida kmalu za tem, ko prejšnja izgine izpred oči. Kažipoti?