Včasih smo ga polnili z deževnico, včasih pa z vodo iz Mejnikovca. Ne vem, da bi se kdaj kdo v Ukancu pritoževal nad pomanjkanjem dežja, a deževnica ni ravno za pitje. Veliko boljša je tista iz zajetja Mejnikovec, pa je tristo metrov stran, vmes so sosedi, in sosedi nimajo radi, da po njihovi gmajni leži cev. Tudi če nikomur ne škodi.

Najprej pa papirji.

Elektro

Dilema

Martina se, z največjo marelo na svetu, dela da je rožica.

Morda velja omeniti, da je deževalo. Morda pa tudi ne, ker je to Ukanc, in je bolj vredno omembe, kadar ne dežuje.

Izkop

Ko je hiša stala, je vmes spet posegla Mimica. Določila je, da bodi spodnje nadstropje namenjeno njej, Alenki in družini, zgornje pa Matjažu in njegovi družini. In da je treba nadstropji ločiti, da ne bo zdrah.

O tem, koliko sta ločena vhoda prispevala k sožitju so mnenja deljena. A kot je Mimica zapovedala, tako je bilo. Matjaž je zgradil stopnice, ki so skozi balkon vodile v zgornje nadstropje, Alenka in Marko z Brankom in Markom mlajšim, pa sta nekaj let bolj hodila na Dedno polje kot v Ukanc.

Pa so minila leta in generacije. V zgornjem nadstropju sta gospodarila Jasna in Dušan, pod štegami pa smo se menjavali Alenka, Brane z Mino, Marko z Majo, prijatelji in znanci. Alenka je z Majino pomočjo poskrbela, da je hiša dobila predprostor, Jasna in Dušan pa sta zgornje nadstropje spremenila v hotel Polhek.

Pa, kakor smo bili prijatelji, so imeli Praslovani prav, ko so rekli, da v španoviji ne gre. Niti Špancem ne, Slovencem pa tudi ne. In ko se je pokazala priložnost, je Marko, zdaj nič več mlajši, odkupil obe polovici in se lotil obnove. Nič pretiranega, le zunanje zunanje stopnice bo treba podreti, povezati obe nadstropji in spet narediti skupen prostor.

No, pred tem bo treba urediti še vodovod. Dušan in Jasna sta se sicer okrog vode trudila na vse mogoče načine, lovila deževnico, zidala rezervarje, črpala vodo in vlekla cevi do zajetja pri Mejnikovcu. Vodo sta v hišo res pripeljala, a sta si s tem prislužila zamero sosedov, ki se je na koncu končala celo s tožbo. Ne, vodo bo treba narediti na novo, tako kot se spodobi.

In ko smo že pri vodi, na drugi strani so odtoki iz hiše tekli v prazgodovinsko greznico, ki ni ustrezala nobenemu komunalnemu predpisu več, kaj šele pravilom Triglavskega narodnega parka. Tudi nova greznica bo potrebna. In jasno je, da bo treba zamenjati vse napeljave v hiši, drugače bo vse skupaj jalovo delo.

Podobno je z elektriko. To, da preperela izolacija, razmajani stiki, preobremenjene varovalke in viseči kabli niso še nikogar ubili je bila čista sreča. če bi se le ena od ogladnelih mišk spravila preglodati napačen kabel, bi bil kratek stik še najmanjši problem.

Dimnik, ja, dimnik skupaj držijo samo zlepljene saje. Šamot v njemu se je že zdavnaj spremenil v prah. Treba ga bo podreti in postaviti na novo.

Stene je treba odpreti in na novo izolirati. Kar je v njih izolacije, so jo odnesli polhi in miške, da so si iz nje naredili gnezda. Skozi krajnike na fasadi so si preglodali svoja lastna vhodna vrata, kaj so počeli v ostrešju pa sploh nihče ne ve.

Nasploh je bil ekosistem bogat in raznolik. V severno steno sta se naselile ne en ampak dva roja avtohtonih kranjskih čebel. Čebele imamo sicer radi, a so ljudje, ki jim njihov pik škodi.

Spodnje dele zidov so imele v zakupu miši, ki so zgrizle vse, kar se je zgristi dalo, in marsikaj, česar se ne da, pa jim ni nihče povedal. V zgornjih zidovih in na podstrešju je gospodaril polh Polde z družino in zganjal nečloveški kraval.

V sodu z deževnico je prebivala žaba Živa, in ni ji bilo hudega v življenju. In v špranji pod hišno številko, meter pod čebelami in skrit vsem pogledom, je diskretno prebival Poldetov daljni bratranec netopir.

Tako da, ja, stene bo treba odpreti, estrihe narediti na novo, temelje podkrepiti, zamenjati okna in vrata, in postaviti novo drvarnico, kajti v sedanji so talne deske sprnele.

Ko smo vse skupaj sešteli, odšteli, zmnožili in logaritmirali, se je izkazalo, da so od obstoječe hiše nekaj vredni le srčki v polknih. Tako je Maja zapovedala, da morajo srčki ostati, za vse ostalo pa smo se zmenili, da bomo zamenjali.

Ampak ne, takšne zgodbe so vredne boljšega začetka. Poskusimo še enkrat.

Za sedmimi gorami in sedmimi vodami,
v daljnem kraju Ukanc imenovanem,
je stala hiša.

Tistega davnega en tisoč devetsto dvainpetdesetega jo je dala zgraditi Marija, prijateljem in žlahti znana kot Mimica.

Bolj hiška kot hiša, pravzaprav, kajti postavljena je bila na hitro in z malo denarja, kolikor ga je bilo pač v tistih časih pri roki. Je pa služila svojemu namenu. V njej se je dalo prespati, okoli nje nabirati jagode, ali pa se s sankami in kanglico za mleko odpraviti na sprehod do sosedov.

A kakor je bila prijazna, hiška je bila postavljena brez pravih temeljev, z lesenimi tramovi naravnost na vlažnih ukanških tleh. Ni minilo deset let, da se je v njej naselil mikoidni živelj lesna goba poimenovan. Tramovi so se mehčali, hiša se je posedala, in kazalo je, da se ima podreti.

Pa se Alenka odpravila med vrače biokemike in med njimi poiskala najhujšega. Ta ji je zvaril fungicidni zvarek, najmočnejši kar ga je takratna kemija zmogla. Z njim je pomalala hišo in gobo zatrla. Oči Marko pa je, pridši od vojakov, v Trbovljah poiskal znanca, ki je vedel, kako se tem stvarem streže. Skupaj sta hišo privzdignila, spodaj prirezala, podzidala in postavila nazaj. Sproti sta še zalila temeljno ploščo in stene od znotraj izolirala s heraklitnimi ploščami.

Hiša je spet stala, lepša in močnejša kot prej.