Hišica je potožila Mejnikovcu, kako grdi so ljudje do nje. Triinšestdeset let jim je dajala streho, v lepem in grdem vremenu. Triinšestdeset let so jo izkoriščali, sedaj jo bodo pa podrli. In, kar je najhuje, v nedeljo bodo imeli zabavo na moj račun. Sedmina en dan pred smrtjo! Kdo je videl kaj takega! Grozno, grozno!! Ali mi pomagaš, da jih kaznujeva?

Mejnikovec je bil takoj za to. Od vsepovsod je zbral svoje zaloge vode in ustvaril mogočen hudournk. Joj, kako smešni so bili ljudje, eni na eni strani vode, drugi na drugi strani, ko so brezmočno gledali potok, ki je tekel čez cesto. Eden od predlogov je bil: »Pretelovadili se bomo čez!« Jaša je že bredel do kolen, Babica pa naj počaka v avtu.

Martina pa, lisica zvita, je zapeljala avto proti Savici. Tam je most in že je bila na drugi strani. Vso druščino je pripeljala v hostel Pod Voglom.

In se je hiša spet pritožila: »Zdaj pa nikogar ni, meni pa dolgčas.« Mejnikovec je ni več poslušal. Svojo obljubo je izpolnil in veselo odbrzel v Savico.

SREČNO!

Marko je bil ravno pravšnje starosti za postavljanje mlinčkov na potočkih in Besi ravno pravšnji stric, ki je pri tem pomagal.

Bili so prvomajski prazniki. V tem času je vsako leto pritekel potoček, ki je izviral kakšnih 100m vzhodno od hiše v skriti globeli, tekel nekaj časa po strugi, poraščeni z mahom in se izlil v strugo Mejnikovca pod potjo.

Nabrala sta Marko in Besi pravšnji les, ki se lahko kolje in postavila lep mlinček, ki ga je voda veselo vrtela. Kako in kaj se je zgodilo potem, ne vem. Vem le, da je bilo polno krvi, na Markovem prstu pa globoka rana. Začela sem premišljevati: peš in z avtobusom do zdravnika – predaleč. Rana ni okužena, potoček je čist. Kaj, če si je prerezal kito in bo vse življenje invalid? Prst sem torej povila tako. Da sta se robova rane staknila in se je lepo zacelilo.

Potem je prišel potres in odprl potočku podzemne dvorane. Le kdaj pa kdaj se pokaže voda v razpoki, ki je nastala med dvema skalama.

Marko ima pa še vedno tenko, svetlo črtico na prstu za spomin.

Oče in sin sta sklenila, da bosta posadila drevo. Tako, kot se spodobi: »iz roda v rod…«

Našla sta lepo mladiko in jo posadila na rob travnika – bliže hišici in soncu. Bil je oreh. Mladika se je lepo prijela in oreh je dočakal svojo prvo jesen. In zimo. In… Saj ni mogoče! Saj ga je pol manj!

Bilo je pa takole: Ko je zapadel sneg, je pokril pol drevesca, druga polovica se je pa stegovala za zimskim soncem. Mimo je prišel srnjak, zagledal brstje na drobnih vejicah in si rekel: »Sladica!« Ko je obglodal mlado brstje, ga drevo ni več zanimalo in je šel drugo sladico iskat.

Oreh je bil pa trdoživ.

Spet sneg in spet srnjak. Tako sta se kosala oreh in srnjak in nobeden ni zmagal. Pa sem sklenila orehu pomagati. Obdala sem ga z nekaj vejami, ki sem jih povezala z božično srebrnino. Mogoče bo pa lesketanje pregnalo srnjaka. – Delovalo je.

Oreh je bil na najboljši poti, da postane drevo, če… če ne bi bilo soseda, ki je našel podrto smreko in jo povlekel do poti, naravnost čez oreh. Potem je imel oreh nekaj let miru, zrasel v drevesce in rodil prve sadove. Že, že! Med tem je pa bukev prerasla oreh in mu pobrala sonce.

Sedaj pa Marko premišljuje ali naj oreh presadi v bolj sončen kot ali naj posadi novega.

Ubogi oreh!

Ko sta bila Martina in Matej šolarja, smo v šolskih počitnicah ponavadi šli v Bohinj. Tja nas je največkrat pripeljala Maja. Tistikrat so bile februarske smučarske počitnice, snega pa nikjer. Maja nas je odložila na zelenem travniku. Temu primerna je bila obleka, ki sta jo imela s seboj.

Drugo jutro pa presenečenje. Naletelo je že kakšnih 30cm snega in še je padal. Telefonov pa še ni bilo. Kaj torej? Pot pod noge, pa do Zlatoroga na telefon. Jaz sem gazila, onadva pa sta stopala v moje stopinje. Petletni Matej se ni nič pritoževal. Tiho, kot miška je hodil tik za mojim hrbtom, da sem večkrat pogledala, če je še tam. Tako smo prišli do Zlatoroga in tudi nazaj.

Vedno smo hodili in le deževni dnevi so nas zavrnili. Takrat smo brali Svetlano Makarovič, gradili hiše iz kartonastih škatel – tam pod balkonom je bilo suho – in risali. Vsakdo je imel konček stene samo zase. Stene so najboljše slikarsko platno.

Preživljali smo krompirjeve počitnice. Z nami je bil tudi Erik. Bilo je precej hladno, ampak, če hodiš. se ogreješ. Oblekli smo vetrovke s kapucami, ker je tudi pihalo. Kot palčki so izgledali otroci. In smo šli k slapu, čisto do tolmuna. Najbrž smo bili tisto leto zadnji obiskovalci. Nihče ne ve, kdaj se je zgodilo, nihče ni nič slišal, ker nikogar ni bilo dovolj blizu. Ogromna skala, ki se je v deževnem novembru odlomila vrh grape, po kateri teče slap in treščila v tolmun, je morala povzročiti manjši potres. Od tedaj naprej lahko slap gledaš le od daleč.

V prvomajskih počitnicah pa je bila na vrsti špinača iz kopriv in dodatki k solati: trobentice, vijolice, zajčja deteljica, regrat pa še kaj. Matej me je vedno spraševal, katera rastlina je užitna, Erika pa to ni zanimalo. Erik, malo starejši od Mateja in malo mlajši od Martine, je bil tiste vrste otrok, ki se mu ne ljubi jesti in imel tiste vrste starše, ki se bojijo, da bo otrok od lakote umrl, če ga ne bodo silili s hrano.

Dan se je iztekal. Po večerji (»Erik, ne naloži si več kot boš pojedel!«) obvezno iskanje klopov pa v pižamo in poslušat Vilo Malino ali Svetlanine škrate in – spat. Narisali so na steno dva brata škrata s tako dolgimi kapami, da so segle še čez pol stropa. Erik je še kar vztrajal pri svoji neješčnosti in je preskočil večerjo. Drugo jutro, ko smo se še valjali po posteljah, nas je pa predramil vzklik: »Lačen sem!«

(na melodijo Če študent na rajžo gre…)
Ranger pa na sprehod gre, – holadri, holadrom,
okrog sebe se ozre – holadrija drom.

Pa zagleda… – tisto lepo bledo rumeno barvo pravkar nažaganih desk.

»Kaj pa je to? Tega pa včeraj še ni bilo! Pa poglejmo! Joj! Čisto nova drvarnica! Pa brez gradbenega dovoljenja in brez prijave del! To jih bo pa drago stalo, nadute ljubljanske vikendaše!«

In je vse lepo napisal in javil naslednji instanci. Mi pa smo čez nekaj časa dobili račun za globo in odločbo, da moramo drvarnico podreti. Ja, kam bomo pa drva dali? Stara baraka se je utrujeno naslanjala na skalo in jo je Darko podrl.

Jaz pa na avtobus in v Radovljico, kjer se ukvarjajo s te vrste birokracijo. Imela sem srečo. V pisarni sta bili dve dobri duši, ki sta razumeli, da drvarnico rabim in mi verjeli, da je baraka tam stala že prej in da sem pozabila prijaviti dela ob navdušenju, da je nekdo v Bohinju voljan delati in mi bo drvarnico v nekaj dneh postavil. Seveda, saj ni bil Bohinjec.

Na upravni enoti se je še zmerom zatikalo, dokler ni Matjaž našel fotografije, na kateri so bili hiša, stara baraka in Nada z otrokoma, otroka pa sta pomenila letnico nastanka fotografije. »Sedaj bo pa šlo!« Sta rekli tisti dve dobri duši. Ena me je pa pobasala v avto in sva šli zadevo pogledati »in situ«. Kaj je mogoče, da imate kmetijsko zemljišče zarisano do hišnega zidu! To bomo pa popravili. In je narisala ohišnico tako, da stoji baraka noter, pa še dovozno pot je narisala čeprav jo je v globokem snegu zeblo v noge. Pogrela naju je porcija polente z jurčki.

In Darko? Kdo je ta Darko? To je pa tisti, ki so mu pred nekaj leti – edinemu v Bohinju – podrli hišo in to še razkazovali na TV. Tale zgodbica ni ravno vesela. Saj vse tudi ne morejo biti.

Tiste čase, ko je bila na Ukancu 145 Koča pri sedmerih jezerih, smo se večkrat kar vsi prebivalci podali na pot. Tudi naša mama. Najraje je stopila na čelo kolone in začela hoditi z isto hitrostjo, kot če bi šla h Minki na obisk. Tole pa ne bo šlo, sem si mislila in stopila do nje. Rekla sem ji, naj gre na začelje in poskrbi, da ne bi kdo zaostal. In me je ubogala. Ko smo prišli na vrh, se je pa začudila: »Kaj smo že zgoraj?!«

***

Da ima Komarča več obrazov, priča druga zgodba, čisto drugačna od prejšnje.

Zima se je počasi poslavljala in pot na Komarčo brez krpice snega. Z Brankom sva se odločila (takrat je bil še Branko, danes je Brane), da greva na Dedno polje. Smuči sva vendarle vzela s seboj, kajti, ko sva prišla na rob stene, sva stopila v snežno puščavo. Pot je bila zakrita z vejami, ki jih je sneg obtežil, markacije pa pokril. Do noči sva se motala po tem labirintu. K sreči je bila noč jasna in luna je sijala. Končno sva zagledala čistino, ki naju je pripeljala na Viševnik. Tam sva poskušala priti v kakšen stan da malo zadremava. Pa ni šlo. Torej naprej na Dedno polje. Spet sva iskala pot. Ko sva zagledala Krištofovco, sva bila rešena. Zadnji del poti je bil čaroben. Sren je obsijala zahajajoča polna luna in iskrilo se je kot božično drevo.

***

Tretja zgodba je spet bolj vesela.

Z Markom sva peljala na Triglav pet trboveljskih atletov. Oni v vrhunski formi, midva pa pomladansko zaležana. Sklenili smo, da gremo čez Krstenico na Vodnikovo kočo. Čeprav so mi nesli vso prtljago, sem se komaj privlekla do tja.

Naslednji dan mi je šlo že laže, je pa Marko dobil vročino in so šli najini gostje sami na vrh. Cilj tega dne je bil Dolič. Midva sva si že pošteno opomogla, pa nisva tega obešala na veliki zvon. Naj gobčna Silva kar vrti jezik. Tako sva šla zadnja na pot in hodila počasi in uživala ob lepih pogledih.

Prav na vrhu Velega polja je bila nekaj metrov velika krpa snega. Tja so se prišli gamsi sankat. No, prav zares! Saj nama tudi Silva ni verjela in se veselo norčevala. Čez Dolino smo hodili skupaj, na vrhu Komarče pa se midva spogledava, si pomežikneva in jo udreva navzdol z najboljšo in najhitrejšo tehniko hoje navzdol. »Kam pa zdaj tako hitimo? Jaz ne naredim niti koraka več!« Pa sva jo potolažila, da smo že v spodnjem delu in čisto blizu hiše.

Maščevanje je bilo pa le sladko.

***

Sklenili smo postaviti lončeno peč. Pečar je prišel iz Trubarjeve. S seboj je pripeljal pečnice, malto (že pripravljeno) in pomočnika. Težavnejše dele je naredil sam, rutinske pa prepustil pomočniku. Še danes ga vidim, kako sedi na tnalu s steklenico piva v rokah, pogleduje v Komarčo in zdihuje: »Joj, kako je lepo!« Ko je odšel, smo pa mi rekli: »Joj, kako bo toplo!«

***

Komarča je gorela. Dva helikopterja sta letala kot dva komarja nad jezero po vodo in nazaj v steno do žarišča požara. Izginila sta v oblaku dima in se čez nekaj časa spet prikazala. Vsi smo se oddahnili. Komarča je tokrat sklenila, da jih izpusti.

***

Ko sem šla še zadnjikrat v življenju čez Komarčo, me je strmina že krepko dajala. Pri Črnem jezeru je bila klopca, na katero sem se usedla za daljši počitek. Na klopco sem zložila hlače iz flisa, da mi je bilo topleje. Potem pa naprej na Dedno polje. Hlače pa so ostale vrh Komarče v večen spomin.

Nekaj poletij sta v Bohinju preživljali dve babici: Lotarjeva mama in moja mama. Hiške so se napolnile konec tedna, med tednom jima je bilo pa dolgčas in sta prihajali druga h drugi na obisk. Naša mama je hodila še h Minki – Bohinjki, Bohinjski zeliščarki in slikarki.

Ko je nekega dne spet prišla h Minki na obisk, ji je ta dala solate s svojega vrtička v Ukancu. Minka je naredila gredo ob vznožju balvana, ki ga je grelo sonce, balvan pa gredo. In solata je lepo uspevala.

Mama se je vračala v svojo hiško, pot je bila dolga (dober kilometer), pa se je ustavila še pri Kozinovih. Ko se je končno odločila, da gre domov, je segla v žep po ključ. Žep prazen, ključa nikjer. Kaj pa zdaj? Hiška je zaklenjena, zunaj pa mama ne more ostati. Kozinova mama jo je pospremila, češ da bosta skupaj poiskali rešitev. In sta jo. Našli sta odprto okno na stranišču. Kozinova je naši pomagala, da je zlezla skozi okno, potem pa je odšla.

Sedela je na verandi pred hišo, ko zagleda na poti nekaj naši mami podobnega. »To je gotovo duh,« si je mislila, »saj sem jo pustila v zaklenjeni hiši brez ključa, skozi okno pa sama tudi ni mogla«. Pa ni bil duh. »Solata mi je padla na tla, pa je zaropotalo. Sem vam prišla povedat, da ne boste v skrbeh.«

Ukanc se je še leta veselo zabaval ob tej storiji.

Kako vse to prenočiti? Nič lažjega: zgoraj so bile deske in kup slame, pa je nastalo skupno ležišče in ime Koča pri sedmerih jezerih.

Tistega dne sta prišli Daja in Lidija, kolegici iz letnika na Akademiji za glasbo. Ker greš v Bohinj po svež zrak, ne sediš v hiši. Sprehodile smo se torej do Zlatoroga, popile en sok in se namenile nazaj.

Takrat pripelje ljubljanski avtobus in iz njega stopita Marijan in Janek. Marijan je bil naš oboževani profesor, ki nam je pri oblikoslovju preigraval pol leta Bachove fuge in pol leta Beethovnove sonate. Janek pa naša starejša kolegica. Vprašala sta nas za nasvet o nadaljevanju poti pa smo ju povabile v hiško, saj je bilo že prepozno da bi tisti dan korakala naprej.

Potolažile smo jima lakoto in žejo, potem pa nazaj h Zlatorogu na vrček piva in dober klepet. Tam je bilo prijetno vzdušje. Anica in Milan Bric, on direktor, ona v recepciji sta poskrbela, da se je vsak gost počutil da je dobrodošel. Kar nekaj časa smo se zadržali pri tistem pivu.

Končno smo se odločili: »Domov, pa spat!« in se napotili na dva km dolgo pot. Noč je bila prelepa, ravno prav topla, nebo brez oblačka in luna je sijala. Nobenih baterij! Zakaj le? Pa je Marijan začel: »Luna sije…« takoj smo se pridružile in v hipu je nastal pet glasni pevski zbor. Do koče smo hodili celo uro, vso pot prepevali na ves glas, ampak ubrano.

Nihče v Ukancu se ni pritožil zaradi kaljenja miru.

V davnih časih, ko si lahko bil APZjevec tudi po 15 let, je prišlo v Ukanc silvestrovat šest APZjevcev: Marjanca in Marjan, Milena in Zvone pa midva z Markom. Vsi »ledik in fraj«, razen najstarejšega – Marjana. Bil je poročen, pa ne z Marjanco.

Takrat je bilo zgoraj še skupno ležišče: slama raztresena po deskah pa mogoče kakšna slamarica ali napihljiva blazina pa odeje. Nič spalnih vreč.

Zunaj je bilo snega do kolen, kot se za Novo leto spodobi. S seboj smo prinesli flaškon, tak, s protjem opleten. Vino smo pili iz skodelic EMO Celje: bele so držale četrt litra, zelene pa pol. Marjanci se je zdelo, da bo boljše volje, če srkne požirek ali dva. Bilo je dobro vino pa je Marjanca nagnila skodelico malo bolj. Pa jo nekdo opozori: »A ti veš, da piješ iz pollitrske šalice?« Marjanca debelo pogleda, zavije oči in v hipu zaspi.

Kaj pa miške?? Miške so zagospodarile po našem odhodu. Zunaj je bil sneg in led, pa nikjer nobene vode. Joj, kako so bile žejne! Pa so zavohale nekaj v flaškonu… Najhrabrejša je splezala po protju na vrh, odčepnila zamašek in poklicala ostale…

Pa so prišli prvomajski prazniki in sva šla spet v Bohinj. Sredi veže je stal flaškon, naprej pa uganite sami. Hotela sem opisovati le vesele dogodke, tale zgodba je pa malce otožna. Obljubim, da se bom poboljšala.