Tudi kaktus ima svojo zgodbo. Naj jo povem? Pa bom.

Kmalu po poroki (1934) sta mama in oče kupila kaktus. Kmalu je pognal svoj prvi cvet. Na večer, ko se je odpiral, sta nestrpno čakala. Kar vidim ju, kako sedita za mizo, na kateri je kaktus, osvetljen z namizno lučko. Cvetovi echino kaktusa se namreč odprejo zvečer in naslednji večer zaprejo.

Če hočeš, da cvete vsako leto, je treba obtrgovati mlade poganjke. Marsikateri poganjek je dobil svoj cvetlični lonček in mamin balkon je bil poln kaktusov.

Ko sem se naselila v Črnučah, sem z maminega balkona prinesla kaktus, velik kot pink-ponk žogica. Premajhen za cvetenje. Nekaj let sem ga pridno obtrgovala in lepo je rasel. Cvetov pa nič.

Ko je spet prišla pomlad, sem si rekla: še to poletje! Če ne bo cveta, ga pa vržem v smeti. In je pognal cvet. Najprej po enega, dva ali tri. Nekega leta šopek petih cvetov, potem celo petnajstih. Lansko leto je razvil tri take šopke, zadnjega v septembru. Letos pa zasluženo počiva.

Podaril mi je veliko lepih ur.

Bili so časi golobov in mačke Freje, ko si noben ptič ni upal priti na moj balkon. Pa sem poskusila znova. Natresla sem zrnja in čez nekaj dni je prišel naskrivaj gospod Kos. Ko je videl da je varno, je poklical še gospo Kosovo. Ko je eden zobal, je drugi stal na straži.

Nekega dne se okorajžijo trije vrabci in rečejo da bi oni tudi zobali. Grdo sta jih nagnala: “Kaj si pa mislite, svojat?” A glej, naslednji dan so že smeli priti na gostijo. Menda so obljubili kosoma, da bodo pridni in pokorni. Kdaj pa kdaj so imeli sestanek in se pogovarjali o pomembnih zadevah – Kos na ograji, vrabci pod njim, v cvetličnem koritu. Pet vrabcev v ravni vrsti. Gledali so kosa, vsi naenkrat trikrat počepnili, odleteli in se vrnili z jato sorodnikov in prijateljev. Kajti hrane je bilo dovolj za vse.

Pa je sosed potožil, da mu smetijo pred vrati. Bližala se je pomlad in sem sklenila da je čas, da si iščejo hrano v gozdu. Kakšno presenečenje! Seveda je bilo treba sestankovati. Le kaj so sklenili?

Odgovor sem dobila drugo jutro: balkon je bil poln zemlje, ki so jo zmetali iz cvetličnega lonca. So iskali zaklad?

Zaklada ni bilo, pa so nehali prihajati. Le gospod Kos je prišel, ko sem bila na balkonu. Korakal je po ograji in vpil: “Kra, kra, kra…” Kra? Od kdaj pa kosi krakajo? Prišel mi je povedat, da sem bila grda in izbral najgrši klic, kar jih je poznal.

***

V naslednji zimi so ptiči že vedeli, da bo pomladi zmanjkalo hrane na mojem balkonu in se niso več pritoževali. Vrabci so prihajali v urejenih skupinah. Malo so pojedli, malo so se stepli, dokler jih vodja skupine ni napodil. Gospod Kos je prihajal le na inšpekcijo, sicer ga pa vrabčji kraval ni zanimal.

In me je spet presenetil. Pomladi sem na balkonu posadila jagodo. Nekega dne zaslišim kosov klic, ne pesmi ampak klic čisto blizu. Grem na balkon in, glej ga, kos je čepel ob lončku z zorečimi jagodami pa jih ni jedel. Prišel je vprašat, če sme. Seveda sem mu rekla, da so jagode lahko njegove, čim dozorijo. Kos je skočil na balkonsko ograjo, me nekaj časa gledal potem pa se obrnil proti avditoriju (vrtovi polni ptičev) in začel peti: pesem za pesmijo, vsaka malo drugačna in ta koncert je trajal kar nekaj minut. Potem je odletel.