Je že malo zrasla in ni mislila več na kostanje. In dogajalo se je nešteto stvari: preselili so se v moderen blok blizu železniške proge, ja, pa blizu tete Uči. Punčka se je naučila govoriti in bratec se je rodil. Zato je imela mamica manj časa za punčko. Punčki pa dolgčas.

Saj je teta Uči blizu! Tam je bolj zabavno, kot pa tole sprehajanje pred hišo gor in dol, gor in dol. Pa še Nejkota ni od nikoder.

Dobro premisli, kakšna je pot. Najprej čez progo, in dobro poglej, če pelje kakšen vlak! Sedaj pa hitro čez! Še malo, pa je pred hišo, kjer živi teta. Zvonec je pa tako visoko! Na srečo so na svetu še dobri ljudje. Dobra gospa je prišla mimo in pozvonila namesto punčke. Odprla ji je Sonja in takoj vprašala, če mamica ve, kam je šla. Nerodno vprašanje in Sonja je hitro ugotovila, kam pes taco moli. Naročila je Pikotu naj pazi na punčko in naj ji ne dovoli oditi. Saj punčka ne bi odšla. Lepo ji je bilo pri Pikotu. In se je stisnila k njemu da pokaže, kako ga ima rada. Sonja je pa stekla k teti Mimici povedat, kje je punčka.

Pa je punčka še malo zrasla in je prišel čas za prvo lekcijo hoje v hribe. Očka je punčko posadil na kolo – tam spredaj pri balanci je bil njen sedež, sedež z dobrim razgledom na vse strani. Ne samo, da je videla polja, gozdove in gore pred seboj, še zanimivejša je bila cesta pod kolesom, ki je tekla nazaj.

Potem pa peš do vrha. Ta-a-ake dolge korake je delala, je kasneje pripovedovala vsakemu, ki jo je poslušal.

Potem pa je prišla tista nedelja pred zaprtjem obroča okrog Ljubljane. Očka in mamica sta na hitro skočila še zadnjikrat na Šmarno goro. Punčka pa jezna: mene sta pa doma pustila, je godrnjala medtem ko sta z bratcem sedela pri »štokerlu«, ki je nadomeščal mizo in jedla mlečni zdrob.

Več let smo čakali na novo priložnost. Očka je med tem umrl v taborišču. Pa jima punčka ni nikdar odpustila.

Nekega dne, kot ponavadi Mamica pokliče iz kuhinje: »Lenča!« Spet bo treba vaditi klavir. Ne vem kaj je bolj sovražila. To, da jo prekinjajo pri zanimivem opravku ali to, da jo kličejo »Lenča«. Pa vendar jo sorodniki in bližnji znanci še vedno kličejo tako. Očka je hitro pogruntal, da se bliža vihar in jo je z božajočim glasom povabil k sebi. Voščil ji je za rojstni dan, ki je nanj tudi ona pozabila in ji podaril spominsko knjigo, ki je bila takrat zelo v modi. Tole ji je napisal:

»Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj.

Kako zvene nam duše bomo poslušali….«

Tako pravi naš Župančič.

Daj, kujva z njim!

Tvoj očka

Še en močan in lep spomin ji je ostal v glavi:

Prelep sončen dan, 9. maj. Ceste polne ljudi, marsikdo v praznični obleki s cvetjem  v rokah, kot za binkoštno procesijo. Na sredini ceste se je gneča razdelila in prikorakali so partizani.

Niso pa bili srečni vsi ljudje. Na stopnišču hiše v kateri smo stanovali, se je zbralo nekaj ljudi – lastnica hiše in sorodniki in punčkina mama. Jokali so in stokali »Vse nas bodo pobili!« Mama Mimica pa »Niti las se ne bo nikomur skrivil«. In prav je imela.

Punčka pa, ki je malo prej praznovala 10. rojstni dan, je začela hoditi v gimnazijo in ni bila več punčka.

Te podrobnosti, ki je spremljala nerazumljivo bombardiranje Mirja, ni, kolikor vem, do danes še nihče komentiral, torej tudi nihče opazil, razen naše druščine, ki je hodila vsak dan okrog poldneva na teraso »letala gledat«.

Tistega dne smo zaslišali zvok letala malo prej, kot ponavadi, pa tudi drugačen je bil. Namesto velike jate srebrnih ptic, le eno samo letalo z dvema trupoma. Krožeč nad Ljubljanskim gradom je risal krog nad Gradom. Potem šele smo opazili dva S, enega severno in enega južno od kroga nad Gradom.

. . . Ena ura tišine . . .

Potem je zagrmelo južno od Gradu.

V moji spominski omari je majcen predalček z letnico 1935. Ne, ni pomota. Rodila sem se pomladi 1935, v tem predalčku pa je slika punčke, ki sedi v vozičku in s te višine ogleduje svet okrog sebe. In, kaj vidi? Gozd, poln divjih kostanjev, ki mečejo temno senco na vso okolico, tudi na zeleno kostanjarjevo hišico in gnečo okrog nje. To pomeni, da je jesen. Vse se ujema: pečen kostanj, jesen in punčka v vozičku.

Potem pa se prikaže nova slika: podrto drevo. Drevo leži na tleh, na eni strani debla ostanki porezanih vej, na drugi splet korenin, ki je kot velikanska krogla. Zraven nje pa jama v zemlji, tako velika, da bi lahko kostanj posadili nazaj.

Bilo je vroče poletje. Tako, da bi se o segrevanju ozračja lahko pogovarjali že takrat, pa nismo imeli pojma. Bilo je pač vroče.

In sva se z Markom odpravila v hribe. Hodila sva počasi, da sva lahko občudovala lepoto, ki se nama je ponujala.

Vršič, melišče pod Mojstrovko in po pobočju Travnika proti Špičku. Tam nekje sva pojedla konzervo rib, kar je bilo takrat v modi, kot hrana za popotnike. Potem naprej, ha, ha, zares! Oglašati se je začela žeja. Tu ni bilo tako, kot leta kasneje v Hindukušu, kjer je vsaka zaplata snega izpljunila ledeniški potok. Hodila sva torej počasi in se ozirala, da bi kje zagledala kaj potočku podobnega.

In res, v drevesni senci je bil položen lesen žleb, po katerem je – kapljica za kapljico – tekla: »Voda!« Pa nobenega kozarca, ne pri žlebu, ne v nahrbtniku. Marko je zadevo rešil tako, da se je ulegel pod žleb, nastavil usta pod kap in lovil kapljice.

Za silo potolažena sva nadaljevala pot proti Špičku. Na nekem travniku je bila skladovnica metrskih polen in listek z željo, da bi se polena čim bolj približala koči. Marko je eno junaško zagrabil, ga »zadegal« na rame in ga nosil nekaj deset metrov, tako, kot vsi ostali. Travnik je bil poln odvrženih polen, ki pa so – meter za metrom – le priromala do koče.

Na Jalovec sva šla zjutraj zgodaj, da naju niso ujeli sončni žarki. Ob izviru Soče sva se odločila za daljši počitek. Naročila sva steklenico Radenske, sezula čevlje in naročila še eno steklenico.

»Kaj si z Radensko umivata noge?«

Ko je bilo Marku pet let, je prišel čas, da gre prvič na Triglav. Seveda se je bilo treba telesno pripraviti za napor. Za eno od poti za trening smo izbrali pot z Vogla na Komno. Pripeljala sva se z žičnico na Vogel, prespala v Murki pri Gabrijelci. Za večerjo so bile čokoladne palačinke, Gabrijelčina specialiteta.

Zjutraj pa na pot, ki ni bila težka pač pa dolga. Da fantu ne bi postalo dolgčas, sva se ustavila pri vsaki zanimivosti, kot je tale: v skledasti vdolbini je bila krpa snega, iz njega pa so rasli alpski zvončki. Tisti na sredi sklede so bili še v popku, na robu pa že razcveteli. Tako sva hodila na Komno devet ur, namesto pet.

V komenski jedilnici, ki me je vedno spominjala na vagon, sem se vsa utrujena usedla za mizo in naročila obvezen čaj. Marko pa je sklenil, da je ta vagon tekaška steza in šlo je gori, doli – gori, doli – dokler ni prišla na mizo večerja.