To se pa ni zgodilo v Bohinju ampak sredi Jadranskega morja. Z nami, Slovenci, je že tako da moramo iti enkrat na leto na morje. Vse kaže da imamo to željo zapisano v genih. Najemi taborni prostorček ali apartma – kar po mreži, napolni avto s prtljago – potrebno, pa tudi nepotrebno, dodaj ženo in otroke, pa pot pod noge, oprostite, pod kolesa.

Včasih je med prtljago tudi kakšna babica. Z babicami je križ, vedno imajo svoj prav. Pa sem se tudi jaz znašla v avtu med prtljago in po šestih urah vožnje pristala v mestecu Kali na otoku Ugljan, pred hišo ob morju.

Organizirali smo si življenje tako, da je en dan kuhala Mina z Benovo pomočjo, Samo in jaz pa sva pomila posodo in pospravila. Naslednji dan sta se para zamenjala. Jedli smo na terasi v prijetni senci.

Pa se je zgodilo da sem pripravila za kosilo nekaj testenega. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, kaj je to bilo (roza, roza), le to vem da sem imela za nohti kljub umivanju še precej testa, ko sem položila roke na mizo. Priletela je osa. Hitro sem prepričala ostale, naj je ne poskušajo prepoditi, da se ne bi prestrašila in koga pičila. Ubogali so, osa pa se je usedla na moj noht in začela čistiti testo pod nohtom. Ko je bil prst čist, je odletela, pa se kmalu vrnila, da je očistila še drugi noht. Zadovoljna s svojim delom je odletela in se ni več vrnila.

Branko je sklenil, da bo priklical dež. V Ameriški šoli so se namreč učili o Indijancih in njihovi kulturi.

Šel je torej Branko nekega sončnega dne pred hišo plesat, ostali pa smo obsedeli po kosilu in ga opazovali skozi steklena vrata.

Sonce sije, nebo brez oblačka in Branko pleše indijanski ples. Nenadoma se ustavi in steče v hišo. Bil je do kože premočen.

Še danes mi ni jasno, odkod tisti dež.

Iz Annabe do obronkov Sahare vodita dve poti. Ena okrog hribovja Ores, druga pa čez hrib. Cesta ovinkasta, skoraj na vsakem ovinku struga hudournika.

Neki večer smo se utaborili blizu struge, pa dovolj daleč, da je bilo varno in tam prespali. Zgodaj zjutraj, ko so sončni žarki padali še poševno, smo šli raziskovat hrib nad strugo. Že v steni hudournika smo opazili kamne, ki so nas spominjali na orodje stare kamene dobe. Nekaj smo jih odnesli domov in se je izkazalo, da imamo pestnjak, nožek in konico kopja.

Zgornji del hriba je bil oblast, precej položen z več ravnicami. Kjerkoli se je površina izravnala, se je v jutranjem soncu lesketalo obrušeno kamenje. Na strmejših delih pobočja je bil le navaden, neobdelan pesek. In smo sklenili, da je bil ta kraj »tovarna orodja«, kjer si je vsak mojster izbral primerno delovišče in kamor so hodili trgovci na debelo kupovat in nosili orodje v oddaljene zaselke. Kaj nima vsak od nas nekaj neandertalskih genov?

Še bolj skrivnostna je bila najdba piramid, visokih približno dva metra in en meter širokih. Ko smo se ozirali naokrog, smo ugotovili, da se prikaže nova piramida kmalu za tem, ko prejšnja izgine izpred oči. Kažipoti?

Taborniki iz Čufarije so sklenili, da gredo na dvodnevni orientacijski pohod. Za prenočišče so jim postavili ogromen šotor, v katerega so se stlačili vsi otroci, pa še odeje in blazine. Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi ena skupina treh ljudi izgubila. Panika! Otroci preplašeni, tako da niso mogli zaspati.

Tiste čase še ni bilo mobilnih telefonov. Še s stacionarnimi so bili križi in težave. Le redko kdo ga je imel, lahko pa si šel na pošto ali poiskal telefonsko govorilnico. Do vsega je bilo predaleč, otroke pa je bilo treba pomiriti.

Rekla sem jim, naj me kaj sprašujejo in jim bom odgovarjala. Takoj nekdo vpraša, če je Branko res na kameli jahal. Niso mu namreč verjeli, ko jim je to pripovedoval. In imeli smo lepo izhodiščno točko za pogovor. Otroci so se pomirili in zaspali.

Izgubljenci pa so zjutraj dobre volje prikorakali v tabor.

S kamelami je bilo pa takole

Očka Marko je rekel, da če smo že v Alžiriji, moramo iti na izlet po Sahari s kamelami. Ni si pa mislil, da se bo največji in najmočnejši med kameleži (kamela moškega spola) pritoževal zaradi njegove teže in ga vrgel iz sedla.

Oči je rekel »gremo«, mi trije smo rekli »ja« in smo šli. Bilo nas je šest, dva vodnika Tuarega in štirje Čibeji pa še osem kamel. Šest jih je imelo sedla za jahanje, dve pa sta nosili tovor.

Vodnika sta fante naučila zavezati tuareški turban, jaz pa sem si ovila okrog glave kos blaga tako, da sem imela zavarovan tilnik in pokrita usta in nos.

Med potjo sta vodnika kar iz peska izkopala vodo, če jo je zmanjkalo, nazadnje na višini 2000 m. Nekega dne pa smo prišli do potočka, dve pedi širokega, polnega zelenja in komarjev. Kamele so ponoči ušle in se napile te vode, potem so pa imele ves dan težave.

Naša pot se je končala na gorskem prelazu, kjer je bil motel s prenočišči in kamor je zjutraj pripeljal jeep in nas po dveh urah odložil v Taman Rasetu, hodili in jahali smo namreč cik-cak.

V daljni deželi, pod visokimi gorami je živel zeleni papagaj.

Pa so se njegovi ljudje odločili, da gredo na potovanje. Papagaja niso mogli vzeti s seboj, kako le! Pa so vprašali sosede – to smo bili mi: mami, oči in dva fanta. Vsi smo se strinjali, da bomo skrbeli za papagaja, da bo malo spremembe pri hiši. Papagaj je nadaljeval svoje mirno življenje na drugi strani ceste.

Pa je oči rekel: »Papagaju je dolgčas, rabi družico.« Kmalu je nekdo prinesel zeleno papigo z rdečim kljunom. Bila je prav takih barv kot papagaj, le malo manjša. In ojoj! Šepala je. Doma je bila v gozdu, kjer je imela mnogo prijateljev. Pa jo je ujel lovec in ji po nesreči polomil nožico.

Papagaj je bil vesel družbe. Bil je nežen do ptičke, ona ga pa ni marala, čeprav ji je ponujal najboljše prigrizke. Hotela je h svojim prijateljem.

Pa se je zgodilo: sosedov fant, ki ni vedel, da zna papiga leteti, je odprl vrata kletke. Seveda je ptička takoj poletela in odšla v gozd. Oči je bil tako jezen, da je vzel papagaja iz kletke, ga vrgel v zrak in rekel: »Zdaj pa leti!« In glej, čudo! Papagaj je vzletel, kot da bi to počel že vse življenje in odletel v gozd, ptičko iskat.

Nekaj dni ni bilo nobenih novic. Nismo vedeli ali sta se našla, ali izgubila. Kletko smo pustili obešeno na drevesno vejo, vratca odprta, v kletki pa hrana. Res je prišel jest. Za popoldanski počitek pa si je izbral vejo, na kateri je visela kletka. Le zakaj? Zato, ker se je daleč videlo in je lahko pravi čas opozoril ptičko, naj se skrije.

Bilo je pa takole. Ko je ptička z ranjeno nogo našla svoje sorodnike in prijatelje, so jo grdo sprejeli. »Ne rabimo bolnikov v hiši!« Le kdo bo zanjo nabiral hrano? In so ji pokazali vrata. Papagaj je vse to videl. Poklical jo je in jo odpeljal h kletki, kjer je bilo hrane dovolj in preveč za oba.

Papiga je spoznala, da je zeleni papagaj najboljši in najlepši papagaj na svetu. Obljubila mu je, da bo vedno z njim. Le to ga je prosila, naj jo skriva pred ljudmi, ki se jih boji. Saj so ji pokvarili nogo.

Zgodba je namenjena vsem klasikom in posebej tabornikom.

Ko prebiram knjigo Jurija Kunaverja, se zbudijo že skoraj pozabljeni spomini. In mi je prišla na misel zgodba, ki pripoveduje, kako daleč je segel vpliv Sivega Volka.

Naša družina je s trebuhom za kruhom živela leto in pol v Alžiriji. Moj mož Marko je bil zaposlen pri angleškem podjetju, ki je montiralo železarno v Annabi.

Kjer so Angleži, so tudi njihove družine. To pa pomeni otroke do 12. leta in angleško šolo. Pa seveda skavte – prave angleške skavte. Na naše presenečenje se je izkazalo, da še šotora ne znajo postaviti, saj so šli »taborit« v motel. In smo sklenili, da se jim pridružimo: midva s starejšim sinom sva bila prava Kunaverjeva tabornika, moj mož in mlajši sin pa sta veljala za »pridružena » člana. Skavtom smo naložili različne naloge, naj gredo na primer ob koncu tedna s starši do malega močvirnega jezerca, opazujejo in opisujejo spremembe.

Pa je padla ideja, da gremo taborit. In to kar v Saharo. Ko smo ob koncih tedna raziskovali, smo naleteli na ostanke kasarne francoske tujske legije. Imela je zanimivo okolico: v bližnji dolinici je bil cel vrt grmičkov, ki so jih prekrili drobni kristali, drugje je bil greben, pokrit z meter velikimi ploščami sljude. Blizu kasarne pa je iz peska gledala železna cev iz katere je tekla voda. Tja so hodili otroci iz bližnje oaze pit »zdravilno vodo«.

Sklenili smo, da bomo to vodo uporabljali za kuho. Vodo smo pripeljali tudi s seboj v plastičnih kontejnerjih, ki smo jih zakopali v pesek, da se ni voda segrela.

Pri vseh teh načrtih in izvedbi so sodelovali starši otrok, tako je bilo skoraj več spremstva kot skavtov. Vse je šlo kot po maslu, le kuhana hrana je bila čudno grenka.

Tretji dan, na dan odhoda pa se je začelo: Šotor za šotorom se je odpiral, pokazali so se prestrašeni obrazki in zasmrdelo je.

Hitro smo pospravili taborišče in odpotovali s kolono avtomobilov proti Annabi. Vsake pol ure se je kolona ustavila, otroci so stekli za sipine, veter pa je prinesel nazaj papirčke. Preden smo prišli do Biskre, mesta na robu puščave, se je zadeva pomirila. Otroke smo v hotelu le zalivali s pijačo. Premlevali smo vso reč in se čudili, da so otroci tako hitro ozdraveli in ni bilo nič slabega počutja. Nenadoma pa mi pride na misel grenka voda. Seveda, bila je polna magnezija!

In tudi za to dogodivščino je kriv Pavel Kunaver – Sivi Volk.