Ampak ne, takšne zgodbe so vredne boljšega začetka. Poskusimo še enkrat.

Za sedmimi gorami in sedmimi vodami,
v daljnem kraju Ukanc imenovanem,
je stala hiša.

Tistega davnega en tisoč devetsto dvainpetdesetega jo je dala zgraditi Marija, prijateljem in žlahti znana kot Mimica.

Bolj hiška kot hiša, pravzaprav, kajti postavljena je bila na hitro in z malo denarja, kolikor ga je bilo pač v tistih časih pri roki. Je pa služila svojemu namenu. V njej se je dalo prespati, okoli nje nabirati jagode, ali pa se s sankami in kanglico za mleko odpraviti na sprehod do sosedov.

A kakor je bila prijazna, hiška je bila postavljena brez pravih temeljev, z lesenimi tramovi naravnost na vlažnih ukanških tleh. Ni minilo deset let, da se je v njej naselil mikoidni živelj lesna goba poimenovan. Tramovi so se mehčali, hiša se je posedala, in kazalo je, da se ima podreti.

Pa se Alenka odpravila med vrače biokemike in med njimi poiskala najhujšega. Ta ji je zvaril fungicidni zvarek, najmočnejši kar ga je takratna kemija zmogla. Z njim je pomalala hišo in gobo zatrla. Oči Marko pa je, pridši od vojakov, v Trbovljah poiskal znanca, ki je vedel, kako se tem stvarem streže. Skupaj sta hišo privzdignila, spodaj prirezala, podzidala in postavila nazaj. Sproti sta še zalila temeljno ploščo in stene od znotraj izolirala s heraklitnimi ploščami.

Hiša je spet stala, lepša in močnejša kot prej.