Alenko smo pokopali konec aprila. Takrat tega nismo razglašali in nismo vabili na pogreb. Zaradi karantene niti nismo smeli, čeprav vem, da bi marsikdo želel priti.
Pa je po svoje kar prav. Kaj, konec koncev, je pogreb? Slovo, pravijo nekateri, a to ne bo res. Slovo bo trajalo še desetletja: v vsakem koraku po Julijcih, v vsakem Chopinovem nokturnu, v vsaki bohinjski nevihti bo košček tega slovesa.
Žalna slovesnost, pravijo drugi, pa tudi to ni čisto prav. Alenkino življenje je vredno proslave, pa ne pol ure turobnega kolovratenja po Žalah, ampak takšne ta prave. Takšne z lepimi spomini, z dobrimi prijatelji, s pogovori, z glasbo. Takšno smo pripravili dvajsetega junija, na poletni obrat, v Bohinju.
