Je že malo zrasla in ni mislila več na kostanje. In dogajalo se je nešteto stvari: preselili so se v moderen blok blizu železniške proge, ja, pa blizu tete Uči. Punčka se je naučila govoriti in bratec se je rodil. Zato je imela mamica manj časa za punčko. Punčki pa dolgčas.
Saj je teta Uči blizu! Tam je bolj zabavno, kot pa tole sprehajanje pred hišo gor in dol, gor in dol. Pa še Nejkota ni od nikoder.
Dobro premisli, kakšna je pot. Najprej čez progo, in dobro poglej, če pelje kakšen vlak! Sedaj pa hitro čez! Še malo, pa je pred hišo, kjer živi teta. Zvonec je pa tako visoko! Na srečo so na svetu še dobri ljudje. Dobra gospa je prišla mimo in pozvonila namesto punčke. Odprla ji je Sonja in takoj vprašala, če mamica ve, kam je šla. Nerodno vprašanje in Sonja je hitro ugotovila, kam pes taco moli. Naročila je Pikotu naj pazi na punčko in naj ji ne dovoli oditi. Saj punčka ne bi odšla. Lepo ji je bilo pri Pikotu. In se je stisnila k njemu da pokaže, kako ga ima rada. Sonja je pa stekla k teti Mimici povedat, kje je punčka.
Pa je punčka še malo zrasla in je prišel čas za prvo lekcijo hoje v hribe. Očka je punčko posadil na kolo – tam spredaj pri balanci je bil njen sedež, sedež z dobrim razgledom na vse strani. Ne samo, da je videla polja, gozdove in gore pred seboj, še zanimivejša je bila cesta pod kolesom, ki je tekla nazaj.
Potem pa peš do vrha. Ta-a-ake dolge korake je delala, je kasneje pripovedovala vsakemu, ki jo je poslušal.
Potem pa je prišla tista nedelja pred zaprtjem obroča okrog Ljubljane. Očka in mamica sta na hitro skočila še zadnjikrat na Šmarno goro. Punčka pa jezna: mene sta pa doma pustila, je godrnjala medtem ko sta z bratcem sedela pri »štokerlu«, ki je nadomeščal mizo in jedla mlečni zdrob.
Več let smo čakali na novo priložnost. Očka je med tem umrl v taborišču. Pa jima punčka ni nikdar odpustila.
Nekega dne, kot ponavadi Mamica pokliče iz kuhinje: »Lenča!« Spet bo treba vaditi klavir. Ne vem kaj je bolj sovražila. To, da jo prekinjajo pri zanimivem opravku ali to, da jo kličejo »Lenča«. Pa vendar jo sorodniki in bližnji znanci še vedno kličejo tako. Očka je hitro pogruntal, da se bliža vihar in jo je z božajočim glasom povabil k sebi. Voščil ji je za rojstni dan, ki je nanj tudi ona pozabila in ji podaril spominsko knjigo, ki je bila takrat zelo v modi. Tole ji je napisal:
»Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj.
Kako zvene nam duše bomo poslušali….«
Tako pravi naš Župančič.
Daj, kujva z njim!
Tvoj očka
Še en močan in lep spomin ji je ostal v glavi:
Prelep sončen dan, 9. maj. Ceste polne ljudi, marsikdo v praznični obleki s cvetjem v rokah, kot za binkoštno procesijo. Na sredini ceste se je gneča razdelila in prikorakali so partizani.
Niso pa bili srečni vsi ljudje. Na stopnišču hiše v kateri smo stanovali, se je zbralo nekaj ljudi – lastnica hiše in sorodniki in punčkina mama. Jokali so in stokali »Vse nas bodo pobili!« Mama Mimica pa »Niti las se ne bo nikomur skrivil«. In prav je imela.
Punčka pa, ki je malo prej praznovala 10. rojstni dan, je začela hoditi v gimnazijo in ni bila več punčka.