Oče in sin sta sklenila, da bosta posadila drevo. Tako, kot se spodobi: »iz roda v rod…«
Našla sta lepo mladiko in jo posadila na rob travnika – bliže hišici in soncu. Bil je oreh. Mladika se je lepo prijela in oreh je dočakal svojo prvo jesen. In zimo. In… Saj ni mogoče! Saj ga je pol manj!
Bilo je pa takole: Ko je zapadel sneg, je pokril pol drevesca, druga polovica se je pa stegovala za zimskim soncem. Mimo je prišel srnjak, zagledal brstje na drobnih vejicah in si rekel: »Sladica!« Ko je obglodal mlado brstje, ga drevo ni več zanimalo in je šel drugo sladico iskat.
Oreh je bil pa trdoživ.
Spet sneg in spet srnjak. Tako sta se kosala oreh in srnjak in nobeden ni zmagal. Pa sem sklenila orehu pomagati. Obdala sem ga z nekaj vejami, ki sem jih povezala z božično srebrnino. Mogoče bo pa lesketanje pregnalo srnjaka. – Delovalo je.
Oreh je bil na najboljši poti, da postane drevo, če… če ne bi bilo soseda, ki je našel podrto smreko in jo povlekel do poti, naravnost čez oreh. Potem je imel oreh nekaj let miru, zrasel v drevesce in rodil prve sadove. Že, že! Med tem je pa bukev prerasla oreh in mu pobrala sonce.
Sedaj pa Marko premišljuje ali naj oreh presadi v bolj sončen kot ali naj posadi novega.
Ubogi oreh!