Marko je bil ravno pravšnje starosti za postavljanje mlinčkov na potočkih in Besi ravno pravšnji stric, ki je pri tem pomagal.
Bili so prvomajski prazniki. V tem času je vsako leto pritekel potoček, ki je izviral kakšnih 100m vzhodno od hiše v skriti globeli, tekel nekaj časa po strugi, poraščeni z mahom in se izlil v strugo Mejnikovca pod potjo.
Nabrala sta Marko in Besi pravšnji les, ki se lahko kolje in postavila lep mlinček, ki ga je voda veselo vrtela. Kako in kaj se je zgodilo potem, ne vem. Vem le, da je bilo polno krvi, na Markovem prstu pa globoka rana. Začela sem premišljevati: peš in z avtobusom do zdravnika – predaleč. Rana ni okužena, potoček je čist. Kaj, če si je prerezal kito in bo vse življenje invalid? Prst sem torej povila tako. Da sta se robova rane staknila in se je lepo zacelilo.
Potem je prišel potres in odprl potočku podzemne dvorane. Le kdaj pa kdaj se pokaže voda v razpoki, ki je nastala med dvema skalama.
Marko ima pa še vedno tenko, svetlo črtico na prstu za spomin.