(na melodijo Če študent na rajžo gre…)
🎶 Ranger pa na sprehod gre, – holadri, holadrom,
🎶 okrog sebe se ozre – holadrija drom.
Pa zagleda… – tisto lepo bledo rumeno barvo pravkar nažaganih desk.
»Kaj pa je to? Tega pa včeraj še ni bilo! Pa poglejmo! Joj! Čisto nova drvarnica! Pa brez gradbenega dovoljenja in brez prijave del! To jih bo pa drago stalo, nadute ljubljanske vikendaše!«
In je vse lepo napisal in javil naslednji instanci. Mi pa smo čez nekaj časa dobili račun za globo in odločbo, da moramo drvarnico podreti. Ja, kam bomo pa drva dali? Stara baraka se je utrujeno naslanjala na skalo in jo je Darko podrl.
Jaz pa na avtobus in v Radovljico, kjer se ukvarjajo s te vrste birokracijo. Imela sem srečo. V pisarni sta bili dve dobri duši, ki sta razumeli, da drvarnico rabim in mi verjeli, da je baraka tam stala že prej in da sem pozabila prijaviti dela ob navdušenju, da je nekdo v Bohinju voljan delati in mi bo drvarnico v nekaj dneh postavil. Seveda, saj ni bil Bohinjec.
Na upravni enoti se je še zmerom zatikalo, dokler ni Matjaž našel fotografije, na kateri so bili hiša, stara baraka in Nada z otrokoma, otroka pa sta pomenila letnico nastanka fotografije. »Sedaj bo pa šlo!« Sta rekli tisti dve dobri duši. Ena me je pa pobasala v avto in sva šli zadevo pogledati »in situ«. Kaj je mogoče, da imate kmetijsko zemljišče zarisano do hišnega zidu! To bomo pa popravili. In je narisala ohišnico tako, da stoji baraka noter, pa še dovozno pot je narisala čeprav jo je v globokem snegu zeblo v noge. Pogrela naju je porcija polente z jurčki.
In Darko? Kdo je ta Darko? To je pa tisti, ki so mu pred nekaj leti – edinemu v Bohinju – podrli hišo in to še razkazovali na TV. Tale zgodbica ni ravno vesela. Saj vse tudi ne morejo biti.