Ko je bilo Marku pet let, je prišel čas, da gre prvič na Triglav. Seveda se je bilo treba telesno pripraviti za napor. Za eno od poti za trening smo izbrali pot z Vogla na Komno. Pripeljala sva se z žičnico na Vogel, prespala v Murki pri Gabrijelci. Za večerjo so bile čokoladne palačinke, Gabrijelčina specialiteta.
Zjutraj pa na pot, ki ni bila težka pač pa dolga. Da fantu ne bi postalo dolgčas, sva se ustavila pri vsaki zanimivosti, kot je tale: v skledasti vdolbini je bila krpa snega, iz njega pa so rasli alpski zvončki. Tisti na sredi sklede so bili še v popku, na robu pa že razcveteli. Tako sva hodila na Komno devet ur, namesto pet.
V komenski jedilnici, ki me je vedno spominjala na vagon, sem se vsa utrujena usedla za mizo in naročila obvezen čaj. Marko pa je sklenil, da je ta vagon tekaška steza in šlo je gori, doli – gori, doli – dokler ni prišla na mizo večerja.