To se pa ni zgodilo v Bohinju ampak sredi Jadranskega morja. Z nami, Slovenci, je že tako da moramo iti enkrat na leto na morje. Vse kaže da imamo to željo zapisano v genih. Najemi taborni prostorček ali apartma – kar po mreži, napolni avto s prtljago – potrebno, pa tudi nepotrebno, dodaj ženo in otroke, pa pot pod noge, oprostite, pod kolesa.
Včasih je med prtljago tudi kakšna babica. Z babicami je križ, vedno imajo svoj prav. Pa sem se tudi jaz znašla v avtu med prtljago in po šestih urah vožnje pristala v mestecu Kali na otoku Ugljan, pred hišo ob morju.
Organizirali smo si življenje tako, da je en dan kuhala Mina z Benovo pomočjo, Samo in jaz pa sva pomila posodo in pospravila. Naslednji dan sta se para zamenjala. Jedli smo na terasi v prijetni senci.
Pa se je zgodilo da sem pripravila za kosilo nekaj testenega. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, kaj je to bilo (roza, roza), le to vem da sem imela za nohti kljub umivanju še precej testa, ko sem položila roke na mizo. Priletela je osa. Hitro sem prepričala ostale, naj je ne poskušajo prepoditi, da se ne bi prestrašila in koga pičila. Ubogali so, osa pa se je usedla na moj noht in začela čistiti testo pod nohtom. Ko je bil prst čist, je odletela, pa se kmalu vrnila, da je očistila še drugi noht. Zadovoljna s svojim delom je odletela in se ni več vrnila.