Hišica je potožila Mejnikovcu, kako grdi so ljudje do nje. Triinšestdeset let jim je dajala streho, v lepem in grdem vremenu. Triinšestdeset let so jo izkoriščali, sedaj jo bodo pa podrli. In, kar je najhuje, v nedeljo bodo imeli zabavo na moj račun. Sedmina en dan pred smrtjo! Kdo je videl kaj takega! Grozno, grozno!! Ali mi pomagaš, da jih kaznujeva?
Mejnikovec je bil takoj za to. Od vsepovsod je zbral svoje zaloge vode in ustvaril mogočen hudournk. Joj, kako smešni so bili ljudje, eni na eni strani vode, drugi na drugi strani, ko so brezmočno gledali potok, ki je tekel čez cesto. Eden od predlogov je bil: »Pretelovadili se bomo čez!« Jaša je že bredel do kolen, Babica pa naj počaka v avtu.
Martina pa, lisica zvita, je zapeljala avto proti Savici. Tam je most in že je bila na drugi strani. Vso druščino je pripeljala v hostel Pod Voglom.
In se je hiša spet pritožila: »Zdaj pa nikogar ni, meni pa dolgčas.« Mejnikovec je ni več poslušal. Svojo obljubo je izpolnil in veselo odbrzel v Savico.