V daljni deželi, pod visokimi gorami je živel zeleni papagaj.
Pa so se njegovi ljudje odločili, da gredo na potovanje. Papagaja niso mogli vzeti s seboj, kako le! Pa so vprašali sosede – to smo bili mi: mami, oči in dva fanta. Vsi smo se strinjali, da bomo skrbeli za papagaja, da bo malo spremembe pri hiši. Papagaj je nadaljeval svoje mirno življenje na drugi strani ceste.
Pa je oči rekel: »Papagaju je dolgčas, rabi družico.« Kmalu je nekdo prinesel zeleno papigo z rdečim kljunom. Bila je prav takih barv kot papagaj, le malo manjša. In ojoj! Šepala je. Doma je bila v gozdu, kjer je imela mnogo prijateljev. Pa jo je ujel lovec in ji po nesreči polomil nožico.
Papagaj je bil vesel družbe. Bil je nežen do ptičke, ona ga pa ni marala, čeprav ji je ponujal najboljše prigrizke. Hotela je h svojim prijateljem.
Pa se je zgodilo: sosedov fant, ki ni vedel, da zna papiga leteti, je odprl vrata kletke. Seveda je ptička takoj poletela in odšla v gozd. Oči je bil tako jezen, da je vzel papagaja iz kletke, ga vrgel v zrak in rekel: »Zdaj pa leti!« In glej, čudo! Papagaj je vzletel, kot da bi to počel že vse življenje in odletel v gozd, ptičko iskat.
Nekaj dni ni bilo nobenih novic. Nismo vedeli ali sta se našla, ali izgubila. Kletko smo pustili obešeno na drevesno vejo, vratca odprta, v kletki pa hrana. Res je prišel jest. Za popoldanski počitek pa si je izbral vejo, na kateri je visela kletka. Le zakaj? Zato, ker se je daleč videlo in je lahko pravi čas opozoril ptičko, naj se skrije.
Bilo je pa takole. Ko je ptička z ranjeno nogo našla svoje sorodnike in prijatelje, so jo grdo sprejeli. »Ne rabimo bolnikov v hiši!« Le kdo bo zanjo nabiral hrano? In so ji pokazali vrata. Papagaj je vse to videl. Poklical jo je in jo odpeljal h kletki, kjer je bilo hrane dovolj in preveč za oba.
Papiga je spoznala, da je zeleni papagaj najboljši in najlepši papagaj na svetu. Obljubila mu je, da bo vedno z njim. Le to ga je prosila, naj jo skriva pred ljudmi, ki se jih boji. Saj so ji pokvarili nogo.