Taborniki iz Čufarije so sklenili, da gredo na dvodnevni orientacijski pohod. Za prenočišče so jim postavili ogromen šotor, v katerega so se stlačili vsi otroci, pa še odeje in blazine. Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi ena skupina treh ljudi izgubila. Panika! Otroci preplašeni, tako da niso mogli zaspati.
Tiste čase še ni bilo mobilnih telefonov. Še s stacionarnimi so bili križi in težave. Le redko kdo ga je imel, lahko pa si šel na pošto ali poiskal telefonsko govorilnico. Do vsega je bilo predaleč, otroke pa je bilo treba pomiriti.
Rekla sem jim, naj me kaj sprašujejo in jim bom odgovarjala. Takoj nekdo vpraša, če je Branko res na kameli jahal. Niso mu namreč verjeli, ko jim je to pripovedoval. In imeli smo lepo izhodiščno točko za pogovor. Otroci so se pomirili in zaspali.
Izgubljenci pa so zjutraj dobre volje prikorakali v tabor.
S kamelami je bilo pa takole
Očka Marko je rekel, da če smo že v Alžiriji, moramo iti na izlet po Sahari s kamelami. Ni si pa mislil, da se bo največji in najmočnejši med kameleži (kamela moškega spola) pritoževal zaradi njegove teže in ga vrgel iz sedla.
Oči je rekel »gremo«, mi trije smo rekli »ja« in smo šli. Bilo nas je šest, dva vodnika Tuarega in štirje Čibeji pa še osem kamel. Šest jih je imelo sedla za jahanje, dve pa sta nosili tovor.
Vodnika sta fante naučila zavezati tuareški turban, jaz pa sem si ovila okrog glave kos blaga tako, da sem imela zavarovan tilnik in pokrita usta in nos.
Med potjo sta vodnika kar iz peska izkopala vodo, če jo je zmanjkalo, nazadnje na višini 2000 m. Nekega dne pa smo prišli do potočka, dve pedi širokega, polnega zelenja in komarjev. Kamele so ponoči ušle in se napile te vode, potem so pa imele ves dan težave.
Naša pot se je končala na gorskem prelazu, kjer je bil motel s prenočišči in kamor je zjutraj pripeljal jeep in nas po dveh urah odložil v Taman Rasetu, hodili in jahali smo namreč cik-cak.