V moji spominski omari je majcen predalček z letnico 1935. Ne, ni pomota. Rodila sem se pomladi 1935, v tem predalčku pa je slika punčke, ki sedi v vozičku in s te višine ogleduje svet okrog sebe. In, kaj vidi? Gozd, poln divjih kostanjev, ki mečejo temno senco na vso okolico, tudi na zeleno kostanjarjevo hišico in gnečo okrog nje. To pomeni, da je jesen. Vse se ujema: pečen kostanj, jesen in punčka v vozičku.
Potem pa se prikaže nova slika: podrto drevo. Drevo leži na tleh, na eni strani debla ostanki porezanih vej, na drugi splet korenin, ki je kot velikanska krogla. Zraven nje pa jama v zemlji, tako velika, da bi lahko kostanj posadili nazaj.