Bilo je vroče poletje. Tako, da bi se o segrevanju ozračja lahko pogovarjali že takrat, pa nismo imeli pojma. Bilo je pač vroče.
In sva se z Markom odpravila v hribe. Hodila sva počasi, da sva lahko občudovala lepoto, ki se nama je ponujala.
Vršič, melišče pod Mojstrovko in po pobočju Travnika proti Špičku. Tam nekje sva pojedla konzervo rib, kar je bilo takrat v modi, kot hrana za popotnike. Potem naprej, ha, ha, zares! Oglašati se je začela žeja. Tu ni bilo tako, kot leta kasneje v Hindukušu, kjer je vsaka zaplata snega izpljunila ledeniški potok. Hodila sva torej počasi in se ozirala, da bi kje zagledala kaj potočku podobnega.
In res, v drevesni senci je bil položen lesen žleb, po katerem je – kapljica za kapljico – tekla: »Voda!« Pa nobenega kozarca, ne pri žlebu, ne v nahrbtniku. Marko je zadevo rešil tako, da se je ulegel pod žleb, nastavil usta pod kap in lovil kapljice.
Za silo potolažena sva nadaljevala pot proti Špičku. Na nekem travniku je bila skladovnica metrskih polen in listek z željo, da bi se polena čim bolj približala koči. Marko je eno junaško zagrabil, ga »zadegal« na rame in ga nosil nekaj deset metrov, tako, kot vsi ostali. Travnik je bil poln odvrženih polen, ki pa so – meter za metrom – le priromala do koče.
Na Jalovec sva šla zjutraj zgodaj, da naju niso ujeli sončni žarki. Ob izviru Soče sva se odločila za daljši počitek. Naročila sva steklenico Radenske, sezula čevlje in naročila še eno steklenico.
»Kaj si z Radensko umivata noge?«