Zgodba je namenjena vsem klasikom in posebej tabornikom.
Ko prebiram knjigo Jurija Kunaverja, se zbudijo že skoraj pozabljeni spomini. In mi je prišla na misel zgodba, ki pripoveduje, kako daleč je segel vpliv Sivega Volka.
Naša družina je s trebuhom za kruhom živela leto in pol v Alžiriji. Moj mož Marko je bil zaposlen pri angleškem podjetju, ki je montiralo železarno v Annabi.
Kjer so Angleži, so tudi njihove družine. To pa pomeni otroke do 12. leta in angleško šolo. Pa seveda skavte – prave angleške skavte. Na naše presenečenje se je izkazalo, da še šotora ne znajo postaviti, saj so šli »taborit« v motel. In smo sklenili, da se jim pridružimo: midva s starejšim sinom sva bila prava Kunaverjeva tabornika, moj mož in mlajši sin pa sta veljala za »pridružena » člana. Skavtom smo naložili različne naloge, naj gredo na primer ob koncu tedna s starši do malega močvirnega jezerca, opazujejo in opisujejo spremembe.
Pa je padla ideja, da gremo taborit. In to kar v Saharo. Ko smo ob koncih tedna raziskovali, smo naleteli na ostanke kasarne francoske tujske legije. Imela je zanimivo okolico: v bližnji dolinici je bil cel vrt grmičkov, ki so jih prekrili drobni kristali, drugje je bil greben, pokrit z meter velikimi ploščami sljude. Blizu kasarne pa je iz peska gledala železna cev iz katere je tekla voda. Tja so hodili otroci iz bližnje oaze pit »zdravilno vodo«.
Sklenili smo, da bomo to vodo uporabljali za kuho. Vodo smo pripeljali tudi s seboj v plastičnih kontejnerjih, ki smo jih zakopali v pesek, da se ni voda segrela.
Pri vseh teh načrtih in izvedbi so sodelovali starši otrok, tako je bilo skoraj več spremstva kot skavtov. Vse je šlo kot po maslu, le kuhana hrana je bila čudno grenka.
Tretji dan, na dan odhoda pa se je začelo: Šotor za šotorom se je odpiral, pokazali so se prestrašeni obrazki in zasmrdelo je.
Hitro smo pospravili taborišče in odpotovali s kolono avtomobilov proti Annabi. Vsake pol ure se je kolona ustavila, otroci so stekli za sipine, veter pa je prinesel nazaj papirčke. Preden smo prišli do Biskre, mesta na robu puščave, se je zadeva pomirila. Otroke smo v hotelu le zalivali s pijačo. Premlevali smo vso reč in se čudili, da so otroci tako hitro ozdraveli in ni bilo nič slabega počutja. Nenadoma pa mi pride na misel grenka voda. Seveda, bila je polna magnezija!
In tudi za to dogodivščino je kriv Pavel Kunaver – Sivi Volk.