Nekaj poletij sta v Bohinju preživljali dve babici: Lotarjeva mama in moja mama. Hiške so se napolnile konec tedna, med tednom jima je bilo pa dolgčas in sta prihajali druga h drugi na obisk. Naša mama je hodila še h Minki – Bohinjki, Bohinjski zeliščarki in slikarki.
Ko je nekega dne spet prišla h Minki na obisk, ji je ta dala solate s svojega vrtička v Ukancu. Minka je naredila gredo ob vznožju balvana, ki ga je grelo sonce, balvan pa gredo. In solata je lepo uspevala.
Mama se je vračala v svojo hiško, pot je bila dolga (dober kilometer), pa se je ustavila še pri Kozinovih. Ko se je končno odločila, da gre domov, je segla v žep po ključ. Žep prazen, ključa nikjer. Kaj pa zdaj? Hiška je zaklenjena, zunaj pa mama ne more ostati. Kozinova mama jo je pospremila, češ da bosta skupaj poiskali rešitev. In sta jo. Našli sta odprto okno na stranišču. Kozinova je naši pomagala, da je zlezla skozi okno, potem pa je odšla.
Sedela je na verandi pred hišo, ko zagleda na poti nekaj naši mami podobnega. »To je gotovo duh,« si je mislila, »saj sem jo pustila v zaklenjeni hiši brez ključa, skozi okno pa sama tudi ni mogla«. Pa ni bil duh. »Solata mi je padla na tla, pa je zaropotalo. Sem vam prišla povedat, da ne boste v skrbeh.«
Ukanc se je še leta veselo zabaval ob tej storiji.