Če stopiš na travnik pred hišo in se ozreš naokrog, se ti pogled najprej ustavi na mogočni, 800 m visoki steni. Po njej je speljana deloma zavarovana pot, ki te pripelje naravnost v osrčje najlepšega dela Julijskih Alp. Na vrhu stene je skledasta globel, v kateri domuje sedmo, Črno jezero. Njegova voda je pritekla iz majčkenega ledenika pod Kanjavcem in se sedaj zliva po podzemnih rovih v slap Savico. Vstop v steno je približno 1 km nad hišo, s pešpoti k Savici. Razumljivo je, da smo se nič kolikokrat podali na to pot, čeprav sem se po prvem vzponu zaklela, da nikoli več – če je pa tako priročno…
Tiste čase, ko je bila na Ukancu 145 Koča pri sedmerih jezerih, smo se večkrat kar vsi prebivalci podali na pot. Tudi naša mama. Najraje je stopila na čelo kolone in začela hoditi z isto hitrostjo, kot če bi šla h Minki na obisk. Tole pa ne bo šlo, sem si mislila in stopila do nje. Rekla sem ji, naj gre na začelje in poskrbi, da ne bi kdo zaostal. In me je ubogala. Ko smo prišli na vrh, se je pa začudila: »Kaj smo že zgoraj?!«
***
Da ima Komarča več obrazov, priča druga zgodba, čisto drugačna od prejšnje.
Zima se je počasi poslavljala in pot na Komarčo brez krpice snega. Z Brankom sva se odločila (takrat je bil še Branko, danes je Brane), da greva na Dedno polje. Smuči sva vendarle vzela s seboj, kajti, ko sva prišla na rob stene, sva stopila v snežno puščavo. Pot je bila zakrita z vejami, ki jih je sneg obtežil, markacije pa pokril. Do noči sva se motala po tem labirintu. K sreči je bila noč jasna in luna je sijala. Končno sva zagledala čistino, ki naju je pripeljala na Viševnik. Tam sva poskušala priti v kakšen stan da malo zadremava. Pa ni šlo. Torej naprej na Dedno polje. Spet sva iskala pot. Ko sva zagledala Krištofovco, sva bila rešena. Zadnji del poti je bil čaroben. Sren je obsijala zahajajoča polna luna in iskrilo se je kot božično drevo.
***
Tretja zgodba je spet bolj vesela.
Z Markom sva peljala na Triglav pet trboveljskih atletov. Oni v vrhunski formi, midva pa pomladansko zaležana. Sklenili smo, da gremo čez Krstenico na Vodnikovo kočo. Čeprav so mi nesli vso prtljago, sem se komaj privlekla do tja.
Naslednji dan mi je šlo že laže, je pa Marko dobil vročino in so šli najini gostje sami na vrh. Cilj tega dne je bil Dolič. Midva sva si že pošteno opomogla, pa nisva tega obešala na veliki zvon. Naj gobčna Silva kar vrti jezik. Tako sva šla zadnja na pot in hodila počasi in uživala ob lepih pogledih.
Prav na vrhu Velega polja je bila nekaj metrov velika krpa snega. Tja so se prišli gamsi sankat. No, prav zares! Saj nama tudi Silva ni verjela in se veselo norčevala. Čez Dolino smo hodili skupaj, na vrhu Komarče pa se midva spogledava, si pomežikneva in jo udreva navzdol z najboljšo in najhitrejšo tehniko hoje navzdol. »Kam pa zdaj tako hitimo? Jaz ne naredim niti koraka več!« Pa sva jo potolažila, da smo že v spodnjem delu in čisto blizu hiše.
Maščevanje je bilo pa le sladko.
***
Sklenili smo postaviti lončeno peč. Pečar je prišel iz Trubarjeve. S seboj je pripeljal pečnice, malto (že pripravljeno) in pomočnika. Težavnejše dele je naredil sam, rutinske pa prepustil pomočniku. Še danes ga vidim, kako sedi na tnalu s steklenico piva v rokah, pogleduje v Komarčo in zdihuje: »Joj, kako je lepo!« Ko je odšel, smo pa mi rekli: »Joj, kako bo toplo!«
***
Komarča je gorela. Dva helikopterja sta letala kot dva komarja nad jezero po vodo in nazaj v steno do žarišča požara. Izginila sta v oblaku dima in se čez nekaj časa spet prikazala. Vsi smo se oddahnili. Komarča je tokrat sklenila, da jih izpusti.
***
Ko sem šla še zadnjikrat v življenju čez Komarčo, me je strmina že krepko dajala. Pri Črnem jezeru je bila klopca, na katero sem se usedla za daljši počitek. Na klopco sem zložila hlače iz flisa, da mi je bilo topleje. Potem pa naprej na Dedno polje. Hlače pa so ostale vrh Komarče v večen spomin.