Ko sta bila Martina in Matej šolarja, smo v šolskih počitnicah ponavadi šli v Bohinj. Tja nas je največkrat pripeljala Maja. Tistikrat so bile februarske smučarske počitnice, snega pa nikjer. Maja nas je odložila na zelenem travniku. Temu primerna je bila obleka, ki sta jo imela s seboj.
Drugo jutro pa presenečenje. Naletelo je že kakšnih 30cm snega in še je padal. Telefonov pa še ni bilo. Kaj torej? Pot pod noge, pa do Zlatoroga na telefon. Jaz sem gazila, onadva pa sta stopala v moje stopinje. Petletni Matej se ni nič pritoževal. Tiho, kot miška je hodil tik za mojim hrbtom, da sem večkrat pogledala, če je še tam. Tako smo prišli do Zlatoroga in tudi nazaj.
Vedno smo hodili in le deževni dnevi so nas zavrnili. Takrat smo brali Svetlano Makarovič, gradili hiše iz kartonastih škatel – tam pod balkonom je bilo suho – in risali. Vsakdo je imel konček stene samo zase. Stene so najboljše slikarsko platno.
Preživljali smo krompirjeve počitnice. Z nami je bil tudi Erik. Bilo je precej hladno, ampak, če hodiš. se ogreješ. Oblekli smo vetrovke s kapucami, ker je tudi pihalo. Kot palčki so izgledali otroci. In smo šli k slapu, čisto do tolmuna. Najbrž smo bili tisto leto zadnji obiskovalci. Nihče ne ve, kdaj se je zgodilo, nihče ni nič slišal, ker nikogar ni bilo dovolj blizu. Ogromna skala, ki se je v deževnem novembru odlomila vrh grape, po kateri teče slap in treščila v tolmun, je morala povzročiti manjši potres. Od tedaj naprej lahko slap gledaš le od daleč.
V prvomajskih počitnicah pa je bila na vrsti špinača iz kopriv in dodatki k solati: trobentice, vijolice, zajčja deteljica, regrat pa še kaj. Matej me je vedno spraševal, katera rastlina je užitna, Erika pa to ni zanimalo. Erik, malo starejši od Mateja in malo mlajši od Martine, je bil tiste vrste otrok, ki se mu ne ljubi jesti in imel tiste vrste starše, ki se bojijo, da bo otrok od lakote umrl, če ga ne bodo silili s hrano.
Dan se je iztekal. Po večerji (»Erik, ne naloži si več kot boš pojedel!«) obvezno iskanje klopov pa v pižamo in poslušat Vilo Malino ali Svetlanine škrate in – spat. Narisali so na steno dva brata škrata s tako dolgimi kapami, da so segle še čez pol stropa. Erik je še kar vztrajal pri svoji neješčnosti in je preskočil večerjo. Drugo jutro, ko smo se še valjali po posteljah, nas je pa predramil vzklik: »Lačen sem!«