V Bohinjskem predalčku mojega spomina je polno sličic, ki lahko postanejo zgodbice.
Najzgodnejša prikaže kmeta Ukca, ki je prišel maja 1940 na Trubarjevo, le nekaj dni, preden so Ljubljano vklenili v obroč, po ostanek kupnine za parcelo v Ukancu.
Druga je iz poletja 45, ko sva z mamo obiskovali osem dedičev pokojnega lastnika, da so privolili v prepis lastništva. Moji inšpekcijski pohodi, ko sem hodila gledat, kako hiša raste. Pa jutranja toaleta pri koritu. Saj ni bilo turistov, ki bi nas presenetili. Kako se je hiša spremenila v Kočo pri sedmerih jezerih. Kako sem bila ujeta med dva hudournika In še in še.
Danes ponoči pa je pogledala na dan zgodba o katranu in hlačah. Prvi premaz za hiško je bil katran. Dobil se je v Železnini na Bistrici. Ta trgovina še deluje pod imenom Mercator tehnika. Šla sem torej s kolesom Ponijem in dvema vedroma kupit katran, ki je med vožnjo veselo pljuskal, malo po tleh, malo po hlačah. V Ukanc sem pripeljala še dovolj katrana, da se je splačalo. Hlače so pa imele svojo zgodbo. Kupila jih je mama za poročno potovanje – smučanju na Polževem. Sive volnene hlače, tople in močne. Seveda jih mama kasneje ni nikoli več nosila in so postale moja last. Bile so dobre za hojo v šolo pozimi skupaj z okovanimi čevlji Tako hlače, kot čevlji so me še leta spremljali po hribih, spremljal me je pa tudi vonj katrana, ki se ni dal oprati.