Bil je lep poletni večer, ne prehladen ne pretopel – ravno prav. Pa kresnice so letale da bi skoraj razsvetlile noč. Klub vsej lepoti nas je zaspanost poklicala v hišo in pod odeje. Skozi okna je bilo še vedno videti kresnice…
Ej, kaj pa je to? Kresnice so se začele večati. Približevale so se hiši. Začele so skozi okna presvetljevati notranjost hiše. Nato smo zaslišali še glasove – saj to so vendar ljudje! Najhrabrejši, glava družine, je stopil ven pogledat, kakšni nepridipravi kalijo nočni red in mir. In je našel pet obupanih in prestrašenih Mariborčanov. Prišli so s Triglava in bili namenjeni na Rudno Polje, kjer so parkirali svoj avto.
Bili smo vljudni in se nismo smejali, vsaj ne na glas.
Pokazali so nam svoj zemljevid, ki je kazal lepo krožno pot z Rudnega Polja na Triglav in čez dolino Sedmerih jezer, potem pa na vzhod-naravnost na Rudno polje. Le eno malenkost so spregledali: spust v Ukanc od koče pri jezerih – 1200m in po približno 29km ceste še 800m vzpona do parkirišča. Kriva je bila seveda njihova karta Triglava in okolice, kakršno so tiste čase prodajali v Mariboru. Avtorji so razmišljali takole: Maribor je na severu, mi pa potujemo na Triglav navzgor proti jugu. Naj bo torej sever na spodnjem delu karte. Za izohipse se niso menili, če so bile sploh vrisane.
Vse bolj obupanim »planincem« (Jutri je vendar ponedeljek pa služba…) je Marko priskočil na pomoč in jih s svojim avtom zapeljal do njihovega.