Čim je bila hišica na Ukancu 145 za silo opremljena, to pomeni da je imela streho nad glavo. Dva kavča in eno posteljo pa železen štedilnik, ki je metal drva skozi okna, so začeli prihajati gostje. Najprej bratranci in – ne, ne, sestričen ni bilo – pač pa je prihajala prijateljica Ruža.
Kako vse to prenočiti? Nič lažjega: zgoraj so bile deske in kup slame, pa je nastalo skupno ležišče in ime Koča pri sedmerih jezerih.
Tistega dne sta prišli Daja in Lidija, kolegici iz letnika na Akademiji za glasbo. Ker greš v Bohinj po svež zrak, ne sediš v hiši. Sprehodile smo se torej do Zlatoroga, popile en sok in se namenile nazaj.
Takrat pripelje ljubljanski avtobus in iz njega stopita Marijan in Janek. Marijan je bil naš oboževani profesor, ki nam je pri oblikoslovju preigraval pol leta Bachove fuge in pol leta Beethovnove sonate. Janek pa naša starejša kolegica. Vprašala sta nas za nasvet o nadaljevanju poti pa smo ju povabile v hiško, saj je bilo že prepozno da bi tisti dan korakala naprej.
Potolažile smo jima lakoto in žejo, potem pa nazaj h Zlatorogu na vrček piva in dober klepet. Tam je bilo prijetno vzdušje. Anica in Milan Bric, on direktor, ona v recepciji sta poskrbela, da se je vsak gost počutil da je dobrodošel. Kar nekaj časa smo se zadržali pri tistem pivu.
Končno smo se odločili: »Domov, pa spat!« in se napotili na dva km dolgo pot. Noč je bila prelepa, ravno prav topla, nebo brez oblačka in luna je sijala. Nobenih baterij! Zakaj le? Pa je Marijan začel: »Luna sije…« takoj smo se pridružile in v hipu je nastal pet glasni pevski zbor. Do koče smo hodili celo uro, vso pot prepevali na ves glas, ampak ubrano.
Nihče v Ukancu se ni pritožil zaradi kaljenja miru.