V davnih časih, ko si lahko bil APZjevec tudi po 15 let, je prišlo v Ukanc silvestrovat šest APZjevcev: Marjanca in Marjan, Milena in Zvone pa midva z Markom. Vsi »ledik in fraj«, razen najstarejšega – Marjana. Bil je poročen, pa ne z Marjanco.
Takrat je bilo zgoraj še skupno ležišče: slama raztresena po deskah pa mogoče kakšna slamarica ali napihljiva blazina pa odeje. Nič spalnih vreč.
Zunaj je bilo snega do kolen, kot se za Novo leto spodobi. S seboj smo prinesli flaškon, tak, s protjem opleten. Vino smo pili iz skodelic EMO Celje: bele so držale četrt litra, zelene pa pol. Marjanci se je zdelo, da bo boljše volje, če srkne požirek ali dva. Bilo je dobro vino pa je Marjanca nagnila skodelico malo bolj. Pa jo nekdo opozori: »A ti veš, da piješ iz pollitrske šalice?« Marjanca debelo pogleda, zavije oči in v hipu zaspi.
Kaj pa miške?? Miške so zagospodarile po našem odhodu. Zunaj je bil sneg in led, pa nikjer nobene vode. Joj, kako so bile žejne! Pa so zavohale nekaj v flaškonu… Najhrabrejša je splezala po protju na vrh, odčepnila zamašek in poklicala ostale…
Pa so prišli prvomajski prazniki in sva šla spet v Bohinj. Sredi veže je stal flaškon, naprej pa uganite sami. Hotela sem opisovati le vesele dogodke, tale zgodba je pa malce otožna. Obljubim, da se bom poboljšala.